Ker pa posamezniki nimajo časa za takšno zbiranje informacij, ker hodijo v službo, skrbijo za otroke in imajo nasploh cel kup dnevnih opravil, to delo zaupajo finančnim posrednikom. V ozadju seveda stoji zaupanje. Ljudje svoje finance namreč ne bi zaupali nekomu, če ne bi verjeli, da je verodostojen. Ta verodostojnost pa pomeni, da bo tisti, ki je svoje finance zaupal finančnemu posredniku v upravljanje, dobil povrnjeno glavnico in obresti. Med kom pa finančni posredniki sploh posredujejo? Odgovor je preprost: med tistimi, ki imajo presežek denarja, na eni strani in tistimi, ki denarja nimajo, bi si ga pa radi izposodili.
Posamezniki tako svoje finance s pomočjo finančnih posrednikov prenesejo do tistih, ki jih potrebujejo, pri tem pa jim ni potrebno skrbeti za formalni potek teh posojilnih pogodb. Zaradi tega se na strani varčevalcev prihrani veliko časa, ki bi ga sicer morali temu nameniti, če finančnih posrednikov ne bi bilo. Svoje finance ljudje puščajo v upravljanje finančnim posrednikom zato, ker imajo ti že vzpostavljene kanale. Dejansko pa si lahko zamišljamo, kako neizvedljivo bi bilo, če bi vsak posameznik sklenil pogodbo za majhno posojilno vsoto. Različno velike finance pa se pri posrednikih združijo, tako da zadostuje le ena pogodb z velikim zneskom.