V času krize, ko si večina ljudi vedno pogosteje težje privošči počitnice in celo hrano, se včasih človek v določenih trgovinah z oblačili kar ne more načuditi smešno nizkim cenam artiklov, ki jih ponujajo. Ko začnemo računati in tehtati, koliko je dejanska vrednost tega izdelka, pa stroškov prevoza in skladiščenja, in ko nazadnje prištejemo še davek, se račun preprosto ne izide. Poceni majice na primer niso poceni brez določenih žrtev.
Ko vzamemo takšno majico v roke in preverimo deklaracijo, običajno najdemo naslednje opcije: made in China / Cambodia/ Indonesia / India… Skratka, takšna majica je izdelana v državah, ki so že vrsto let talke razvitega sveta in si kaj drugega kot delati po njihovem diktatu niti ne morejo privoščiti. Izdelovalci evropskih blagovnih znamk oblačil tako selijo svojo proizvodnjo povsod tja, kjer je ob upoštevanju vseh stroškov izdelave in delovne sile, profit še vedno velik, evropske stranke pa zadovoljne s ceno. To pa pomeni, da delavec, tudi otrok, dela v nemogočih razmerah, do celo 14 ur dnevno, brez preskrbljenih obrokov, navadno pa si izgube takšne službe ne more privoščiti. To daje proizvajalcem moč neomejene eksploatacije in dobičkarstva. Če se rado reče, da cena ne laže, potem to v teh primerih zagotovo velja. Zato se naslednjič, ko boste naleteli na majico ali kak drug kos oblačila, ki bo imel ceno tako nizko, da preprosto ne boste mogli verjeti, zavedajte dveh polov sveta in prepada med njima. Seveda niso vse poceni stvari stvar izkoriščanja šibkih, vendarle pa je še vedno premalo pozornosti namenjeno ozaveščanju in moralno odgovornemu potrošništvu.