Ko sem bila majhna sem oboževala akcijske junake. Prebrala sem vsak strip in gledala vsako risanko. Pomembno je bilo le, da so imeli junaki kakšne nadnaravne moči. Med vsemi nadnaravnimi močmi mi je bila najbolj všeč zmožnost letenja. Zavidala sem pticam, saj so se lahko svobodno gibale med oblaki in zviška gledale nas na tleh. Jaz sem jih lahko pa samo opazovala in jih z iztegnjenimi rokami oponašala. Tako sem si želela leteti.

To sta opazila tudi moja starša in mi za deseti rojstni dan kupila modro majico na kateri je bil znak od superjunaka Supermana. Superman je bil moj najljubši junak, saj je znal leteti. Mojo Superman majico sem dala gor in je nisem več hotela dati dol. Bila sem prepričana, da če jo bom nosila dovolj dolgo časa, da bom nekoč lahko poletela. Vendar se to ni zgodilo. Po parih mesecih vztrajnega nošenja majice, sem, na mamino zadovoljstvo, prenehala nositi majico. Bila sem jezna, ker se mi sanje niso uresničile. Moja Superman majica me je razočarala. Nisem več prebirala stripov in nisem več gledala risank. Tudi filmov o superjunakih nisem hotela gledati v kinu. Mislila sem, da se mi moje sanje ne bodo nikoli uresničile.

Potem pa sem za osemnajsti rojstni dan od staršev prejela isto majico, ki sem jo dobila za svoj deseti rojstni dan. Nisem mogla verjeti, da jo je mama shranila vsa ta leta. V darilni vrečki je bila poleg majice tudi kuverta. Odprla sem kuverto in v njej našla darilni bon za letenje z zmajem. Končno se mi je uresničila moja želja. In tako sem čez dva tedna, na sončno soboto, poletela. Superman majica mi je končno uresničila željo.